Pravzaprav ne vem, če je avtomobil sploh ustrezen izraz za oznako vsemogočnega Hiluxa. No, ja, saj mu tako in tako pravijo poltovornjak, oziroma angleško in tudi poslovenjeno "pick up". Toyota Hilux je v svojem bistvu delovni stroj, ki pod prijazno fasado odlično skriva svoje prave zmogljivosti. Avanturisti so se z njim vozili po Antarktiki, po vulkanih na Islandiji, Afrika je postala »njihova« in drugih najbolj odročnih kotičkih našega planeta. Dirkači so z njim zmagovali na puščavskih relijih in se uvrščali na oder za zmagovalce relija Dakar. Gozdarji in oskrbniki gorskih koč se z njim brez težav vozijo po tako strmih gorskih cestah in kolovozih, na katerih imajo tudi telesno odlično pripravljeni športniki resne težave. A zakaj bi tak avtomobil potreboval običajni smrtnik? Če je športni navdušenec, ki rad zahaja v naravo, kjer se vozi z gorskim kolesom, vesla s kajakom, jezdi na valovih ... Kaj je lepšega kot povsem blatno gorsko kolo postaviti na keson in se ne ukvarjati z mislijo, kakšna bo po super turi notranjost potniške kabine. A to morda vendarle ni zadosten razlog za nakup avtomobila, ki je tako zmogljiv, da lahko premaguje strmine, skale, korenine, luknje in številne druge ovire. Dejstvo pa je, da to ni avtomobil za šminkerje. To je avto za avanturiste, za vse tiste, ki jih vodi svoboden duh, za tiste frajerje v flanelastih srajcah, ki ljubijo življenje. In za tiste ženske, ki ne poznajo dolgčasa. Zato je morda na začetku dobro spoznati, kaj vse zna ta neustrašni in nepremagljivi poltovornjak, ki ga izdelujejo že vse od leta 1958. Langenaltheim Offroadpark na Bavarskem je odličen kraj za vse odgovore. Ko se pripelješ tja, te najprej pozdravi povsem blaten kolovoz, ki Hiluxa, če je slučajno sveže opran, nežno obarva v rjave odtenke. Potem se ustaviš pri prvi oviri. Opazuješ vozilo, ki je na vrsti pred tabo in ko vidiš visoko v zrak dvignjeno zadnje desno kolo, ti ni prijetno pri srcu. V naslednjem trenutku te seveda zgrabi dvom v lastne sposobnosti. Osebno sem se seveda ustrašil morebitne blamaže, če bi povsem novega Hiluxa obrnil na streho. Do lastnine, še posebej tuje imam pač zelo spoštljiv odnos. Še bolj me je zaskrbelo za varnost sopotnice, ki si je vidno živčna grizla ustnice. Z avtomobilom se še nikoli nisem vozil po strehi in menda trenutek, ko odpneš varnostni pas in padeš s sedeža, ni najbolj prijeten. Eden izmed inštruktorjev je zaznal mojo zadrego in me skušal pomiriti: "Hilux je odličen avtomobil, ki z lahkoto opravi s precej večjimi izzivi, kot jih ponuja ta park. Inštruktor, ki te bo vodil, je izjemno izkušen specialist. Med drugim že več kot dve desetletji določa traso relija Dakar. Samo upoštevaj njegova navodila in vse bo v redu." "OK, gremo," sem samega sebe prepričal, da je to izjemno redka priložnost za učenje veščin prave terenske vožnje. Pri prvi oviri je bilo na povsem blatnem terenu treba zaviti levo, pri tem pa premagati precej oster rob, ki se je prevesil v strmino. Pri tem se je avtomobil tako nagnil in dajal občutek, da je dovolj le en napačen gib na volanu in Hilux bi se znašel na hrbtu. Inštruktor mi je povsem hladnokrvno dajal navodila, ki sem jih malo manj hladnokrvno upošteval. In res je bilo vse OK. Potem je bilo treba premagati ovinek v obliki črke S, ki je potekal po s precej visokimi skalami posejani strmini. Tudi tukaj ni bilo problema. V nadaljevanju se je blatni poligon nadaljeval po strmini navzdol. Tukaj sem se zahvalil občutkom z gorskega kolesa, sicer bi se zagotovo podelal v hlače. Strmina je bila grozljiva. Za opiranje na volan je bilo treba resno napeti bicepse, sicer bi se s čelom naslonil na vetrobransko steklo. V izteku sem se od navdušenja drl na ves glas. Strah in negotovost sta zamenjala pogum in užitek. Pri naslednji oviri je čakala Jeanette James, ena izmed najboljših puščavskih reli voznic na svetu, ki ima v svoji vitrini zmage s številnih saharskih preizkušenj. S platoja se je bilo treba spustiti v globino. Počutil sem se podobno kot na ulicah San Francisca, ko se ti zdi, da boš s ploščadi, na katerih se križajo ceste, skočil naravnost v ocean. No, tukaj je bilo vse skupaj še nekoliko bolj zapleteno, saj blato in skale pač ne nudijo istega oprijema kot kalifornijski asfalt. Ko stojiš na robu, ne vidiš ničesar. Pravzaprav se na slepo spustiš v brezno. Ko so vsa štiri kolesa na strmini, sicer vidiš pot pred sabo. A strmina, pri kateri se je spet treba zanesti na moč bicepsov, nikakor ne deluje pomirjujoče. K sreči so Hiluxove zavore in njegov štirikolesni pogon vsemogočni. Na drugi strani je pot vodila strmo navzgor. Če si prej gledal navzdol, se je v novem položaju avtomobil nagnil povsem nazaj. Na sedežu sem se počutil kot pri zobozdravniku, le da sem imel prekrasen razgled na nebo. Ja, takšna terenska vožnja je tudi svojevrstna šola fizike. Menda na koncu vsak novinec na lica dobi blatno indijansko znamenje. Z veseljem sem si pustil umazati obraz. Izkušnja je bila boljša, kot bi si upal pričakovati. Ne da sem bil vesel in zadovoljen, da je bilo konec. Nasprotno, zaželel sem si, da bi šel še en krog. A se je na žalost že začelo temniti. In sedaj odgovor na vprašanje, zakaj bi bilo dobro imeti tak avtomobil? Na lepem bi postali dostopni tudi tereni, ki jih v preteklosti v svoji glavi nikakor nisem povezoval z avtomobilom. To pomeni, da bi lahko z gorskim kolesom opravili še kakšen spust več. To pomeni, da je vsa športna oprema brez težav naložena in nobena plaža nedostopna. To pomeni, da je skrb za parcelo, travo, drva, opremo, pravzaprav zabava. To pomeni, da lažje gradiš letno kuhinjo in z veseljem postavljaš garažo. Vsak obisk vrtnarije in trgovine z gradbenimi materiali je dogodivščina. Predvsem pa je sproščujoče sedeti za avtomobilom, za katerega veš, da te bo še iz takšne divjine zagotovo pripeljal nazaj v civilizacijo. Super je imeti občutek, da avtomobil v resnici zmore več, kot si od njega kdajkoli pričakoval. Potem blatni madeži naenkrat niso več nadloga, temveč spomin na nepozabno pustolovščino. Novi Hilux bo na naše tržišče zapeljal decembra. Več o njem si preberi na tej povezavi.